Čarovnice so od nekdaj burile duhove. Njihove skrivnostne moči so zmotile marsikoga, a najodmevnejši so gotovo srednjeveški lovi na čarovnice.

Čarovništvo je povezano s človeško potrebo po razumevanju sveta in svoje vloge v njem. Vremenske spremembe marsikje še vedno povezujejo z nadnaravnimi silami in bitji, na katere nekatere osebe, vešče posebnih obredov, lahko vplivale.

Zato je namesto ob izrazu čarovnica verjetno vsaj tako primerna beseda vešča (ali vešč za moškega). Čaranje je bilo od nekdaj povezano z znanjem, ki je bilo dostopno in razumljivo le peščici, ostali pa so nanj gledali z občudovanjem, ljubosumjem ali s strahom. Več kot dovolj priložnosti za konflikte, torej.

Krščanstvo in čarovništvo

Magija je starejša od vsake organizirane religije. Ljudje so imeli opravka s copranjem veliko pred pojavom krščanstva, ki je še stoletja sorazmerno mirno sobivalo s čarovnicami. Na čaranje so v uradni Cerkvi gledali kot na preostanek poganstva, praznoverje brez prave teže, ki ga je bilo vredno preganjati le, če je šlo za dokazljivo povzročanje škode človeka človeku.

Čeprav so vraževerni ljudje v jezi zaradi bolezni ali slabe letine za težavo radi obtožili čarovnice (ali čarovnike), so papeži in drugi visoki cerkveni dostojanstveniki večkrat pisali posvetnim oblastnikom in jih prosili, naj nikar nikogar ne preganjajo zaradi coprništva, saj česa takega sploh ni.

Šele Inocent VIII je leta 1484 uradno zapisal, da čarovnice obstajajo. Cerkev jh je povezala s Satanom, ki je imel v krščanstvu do poznega srednjega veka komaj opazno vlogo. Toda razmere v 15. stoletju, ko so vojne, lakote in kuga zdesetkale prebivalstvo, posebej moške, so bile očitno primerne za vzpon mogočnega sovražnika, s katerim je bilo mogoče povezati politične in druge nasprotnike trenutne oblasti.

Ker se je približno hkrati pojavilo protestantstvo, je bilo zavezništva s Satanom in coprništva obtoženih ogromno katolikov v protestantskem okolju in protestantov v katoliškem. Zakonodaja je namreč za čarovništvo predvidela smrtno kazen, lastnina usmrčenih pa je prikladno pripadla oblastem.

Eden takšnih je bil menda tudi primer slovitega Gillesa de Reisa, množičnega morilca in ljubitelja črne magije, ki je služil kot eden modelov Sinjebradca v pravljici Charlesa Perraulta. Po nekaterih virih so bile obtožbe proti njemu sestavljene predvsem zato, da so se lahko njegovi nasprotniki polastili njegovega premoženja.

Zakaj ženske?

Mnoge čarovnice niso bile pravzaprav nič drugega kot zeliščarice, ki so dobro poznale človeško telo in naravo, zato so znale pomagati ob najrazličnejših težavah. Poznavanje zdravilne moči zelišč, tudi strupenih, je bilo od nekdaj predvsem v domeni žensk, saj so se moški bolj posvečali lovu in boju.

Zeliščarice so pogosto priskočile na pomoč tudi ob porodih in (to pa je v krščanstvu smrtni greh) splavih. Tako se je postopno razvila napetost med Cerkvijo, ki si je želela čim več rojstev (to je pomenilo tudi več delovne sile) in čim več nadzora nad znanjem na eni, in čarovnicami, ki so delovale samostojno in nepredvidljivo, na drugi strani.

Ker se je postopno razvijala še medicina z znanstveno osnovo, v tej pa so prevladovali moški, so postale zeliščarice nezaželjena konkurenca, s katero je bilo treba opraviti za vsako ceno. Tudi z obešanjem, utapljanjem, obglavljanjem ali sežigom na grmadi.

Lovci na čarovnice so v različnih krajih uporabljali različne metode, a v večini dežel celinske Evrope so priznanja (in izdajo sokrivcev) izsilili z izjemno zverinskimi metodami, ki so bile včasih zasnovane tako, da je domnevna coprnica v vsakem primeru umrla. Tak je bil na primer preizkus z vodo, ko so zvezano obtoženo vrgli v vodo. Če je utonila, je bila nedolžna, če je ostala na površju, so jo sežgali kot čarovnico.

Po nekaterih virih je na tak način življenje izgubilo kar devet milijonov žensk!

Koliko čarovnic so v resnici sežgali?

Osupljiva številka zapisana zgoraj je plod izračunov Gottfrieda Christiana Voigta (1740-1791), ki je v kronikah nemškega mesta Quedlinburg našel 40 primerov na smrt obsojenih v čarovniških procesih v 29 letih. To številko je preprosto preračunal na število prebivalcev v Evropi in prišel na prek 800 tisoč usmrčenih letno. Ko je to številko pomnožil z enajst stoletji, kolikor naj bi lovi na čarovnice potekali, je prišel do skoraj devetih milijonov in pol.

Čeprav so v 20. stoletju številni zgodovinarji opozorili na številne napake v izračunu, se je številka zaradi svojega senzacionalističnega potenciala prijela tako dobro, da jo še dandanes najdemo v resnih zgodovinskih knjigah.

Voigt pri izračunu na primer ni upošteval, da so bili procesi proti čarovnicam zelo neenakomerno razdeljeni. V srednji in zahodni Evropi jih je bilo precej več kot na primer v Veliki Britaniji. Poleg tega je intenziven lov na čarovnice potekal predvsem v 15. in 16. stoletju, pred tem jih uradno niti ni bilo, kasnejši primeri pa so bili dokaj redki (v nekaterih državah le po en dokumentiran v stoletju). Prav tako se je uštel pri štetju prebivalstva. Evropa za tako množično morijo praktično sploh ni imela dovolj ljudi.

Večina stroke se strinja, da je prava številka bistveno nižja, čeprav še vedno grozovita: med štirideset in sto tisoč mrtvimi v čarovniških procesih. Številko devet milijonov še vedno rade omenjajo nekatere feministke kot dokaz nasilja moškega nad ženskim spolom in do neke mere imajo prav.

Čarovnic je bilo bistveno več kot čarovnikov (približno tri četrtine ali celo pet šestin vseh usmrčenih), a ne povsod. V Skandinaviji je bilo čarovništva obtoženih kar trikrat do petkrat več moških kot žensk.

Nacizem je lov na čarovnice izkoristil za svojo propagando, podobno kot je to storil z Grimmovimi pravljicami - dokaz za zaroto zlobnih Judov (ki naj bi obvladovali katoliško cerkev) nad arijskimi ljudstvi (predstavljajo jih z naravo v sožitju živeče poštene zeliščarice, katerih znanje je ogrožalo pohlepne načrte sovražnih manjvrednih ljudstev).

Zgodba o čarovnicah še danes ni končana. Medtem ko v odročnih predelih Azije, Afrike in Južne Amerike mnoga ljudstva še vedno verjamejo v belo in črno magijo (ta uradno obstaja in je preganjana le še v Kamerunu in Savdski Arabiji), se tudi v razvitem svetu čarovništvo vrača v modo, tokrat kot Wicca, oblika bele, dobre, tako rekoč vilinske magije, alternativa krščanstvu, vračanje k naravi in zavračanje absolutne avtoritete Cerkve, ki je pač v svojem obstoju napravila preveč napak. Tudi z lovom na čarovnice.

 

.